Aristotel: Dezinformacije, resnica in praktična modrost

Želja vedeti

To serijo smo začeli s Platonom. Danes bomo nadaljevali z Aristotelom – njegovim učencem, prijateljem, intelektualnim tekmecem in človekom, ki mu je bil po filozofskem vplivu enakovreden.

V dobi dezinformacij je lahko prav pomirjujoče slišati, da naj bi Aristotel trdil, da ljudje po naravi želimo vedeti. Dejal je, da je zavračanje neresnice in laži vtkano v naš ustroj. Kako je Aristotel prišel do tega sklepa in kaj je potrebno za resnicoljubno sporazumevanje?

Aristotel po vseh merilih šteje za enega največjih filozofov. Njegova besedila so oblikovala filozofijo od pozne antike do srednjega veka in renesanse. Tudi danes se proučujejo z velikim zanimanjem (odpre se v novem zavihku), ki ni le antikvarno.

Aristotel je živel od leta 384 do leta 322 pr. n. št. ter je bil zelo dejaven raziskovalec in pisatelj. Ustvaril je veliko del, po nekaterih ocenah okoli dva tisoč razprav, od katerih se jih je ohranilo le enaintrideset. Njegova razmišljanja so zajemala širok razpon področij, od logike, politične teorije, metafizike in filozofije uma do etike, estetike in retorike ter celo nefilozofskih področij, kot je empirična biologija, saj se je odlikoval po podrobnih opisih rastlin in živali.

Zgodovinarji in filmski ustvarjalci (odpre se v novem zavihku) radi ugibajo o posebni zanimivosti iz Aristotelovega osebnega življenja, leta 343 pr. n. št. je namreč na zahtevo makedonskega kralja Filipa poučeval njegovega trinajstletnega sina Aleksandra, ki je pozneje postal Aleksander Veliki (odpre se v novem zavihku).

Platonski odnos s Platonom

Pred Platonom in Aristotelom so bili vodilni filozofi sofisti. Spodbujali so phronesis – praktično resnico (odpre se v novem zavihku). Učili so, kako stališče podkrepiti v razpravi z nasprotujočimi si argumenti. Sofisti so resnico videli kot nekaj, za kar družba enakih z različnimi trditvami drug drugega prepriča, da je res. Nekateri bi rekli, da so bili antični postmodernisti.

Kot smo navedli v našem prvem članku, so Platona zelo skrbele “dezinformacije” njegovega časa, ki so vzniknile z vzponom abecede.

Platon je nasprotno od sofističnih idej trdil, da so za kritičnost do pisnega jezika potrebne absolutne ideje (sophia). Te ideje emancipirajo bralca pri obravnavanju besedila. Filozofi do teh idej lahko pridejo z dialektično metodo – to je s postopkom spraševanja in preizkušanja. Pogosto pa se spregleda pomembno dejstvo, namreč da vpogled v te absolutne ideje ne pomeni, da vemo “resnico”, ampak le, da se zavedamo svoje nevednosti.

Platon zaradi svojih visokih idealov in samoopazovanja ni bil ljubitelj demokracije. Zaradi podobnih razlogov tudi ni maral govorništva. Bal se je, da bi ljudje, ki ne poznajo resnice, z manipulacijo in “manjvredno retoriko” prepričali občinstvo, ki ne bi bilo sposobno videti razlike.

Aristotel je, kot je zanj značilno, ubral srednjo pot ter združil razmišljanja Platona in sofistov. Po Aristotelu je retorika nasprotje dialektike. Za razrešitev (političnih) problemov in poznavanje resnice sta potrebna oba načina iskanja resnice. Hkrati pa imata oba načina tudi slabosti, povezane z dezinformacijami. Platon je trdil, da neuporaba abstraktnih idej lahko prepreči kritično obravnavo besedila. Po drugi strani pa prevelik odmerek tega zdravila lahko povzroči razkol med empirično in abstraktno resnico. Skrajni primer so zarote.

Praktični Aristotel bi morda tudi priznal, da cilj dezinformacij pogosto ni prepričati, ampak doseči ubogljivost in lojalnost. To pomeni, da se pri dezinformacijah ne uporabljata ne sophia ne phronesis, saj jih iskanje resnice ne zanima. Prokremeljski mediji po zasnovi delujejo kot “tribuna”. Njihove značilnosti so komuniciranje od zgoraj navzdol, lojalnost hierarhiji in le dve vrsti izražanja: hvaljenje ali obsojanje.

BESEDILO NA SLIKI:

Mediji v demokraciji proti prokremeljskim medijem

komunikacija med enakimi komunikacija od zgoraj navzdol

kritični po naravi zahtevana lojalnost hierarhiji

osrednja dejavnost: spraševanje hvala ali obsodba

Klasična retorika in dezinformacije

Kako bi Aristotel danes poskušal razumeti dezinformacije? Verjetno bi bil njegov vidik praktičen.

Aristotel je veliko govoril o vaji komuniciranja. Njegova knjiga o retoriki ima celo svoje geslo (odpre se v novem zavihku) v Stanfordski enciklopediji filozofije. Njegove zamisli so še vedno pomembne.

Po Aristotelu je retorika “moč, da pri vsakem primeru vidimo možne načine prepričati”. Aristotel je rad razlikoval. Različni konteksti pa zahtevajo različne tehnike. Aristotelova znana trditev je, da imajo govorniki na voljo tri glavne oblike prepričevanja: etos, patos in logos. Pri etosu gre za značaj govornika, pri patosu za čustveni ustroj občinstva, pri logosu pa za splošni argument samega govora. To razlikovanje komunikacijo posredno razdeli v tri razsežnosti: govornik, sporočilo, občinstvo. Vsak sporočevalec ve, da je to ključno.

Povej s prepričanjem

Pri patosu gre za razumevanje – in uporabo – čustvenega stanja občinstva. Gre za vzbujanje posameznega čustva v občinstvu in izvabljanje čustev iz njega. Vse več raziskav (odpre se v novem zavihku) potrjuje, da moralni in čustveni jezik v političnih sporočilih znatno poveča njihovo razširjanje v ideološki skupini (ne pa toliko zunaj nje). Čustva se prodajajo, enako kot pri romantični drami.

Patos deluje pri komunikaciji na splošno, vsekakor pa pri dezinformacijah. Znani primer so poročila dr. Wakefielda (odpre se v novem zavihku) iz leta 1998, v katerih je trdil, da je našel povezavo med avtizmom in cepivi. To ni bilo res, a vzbudilo je dovolj strahu, da je podžgalo proticepilsko gibanje in na koncu privedlo do ponovnega pojava bolezni, kot so ošpice. Covid-19 je bil skupaj s sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami odlična priložnost za dezinformacije, s katerimi se je vzbujal in izvabljal strah brez primere.

Logika laži

Pri logosu gre za argument izjave, ločeno od govornika in občinstva. Ko to uporabimo pri dezinformacijah, lahko takoj prepoznamo, da so nekatera lažna sporočila očitno … lažna.

Spomnite se: Bill Gates je v resnici (oziroma ga nadzoruje) Satan. Popolni nesmisel.

V drugih primerih je to bolj zapleteno.

Uspešne kampanje pogosto “ponaredbo zaščitijo z oklepom večje resnice”, razlaga poznavalec dezinformacij Thomas Rid (odpre se v novem zavihku). Njegova priznana knjiga Aktivni ukrepi (odpre se v novem zavihku) predstavi odličen primer iz druge svetovne vojne – ponarejeni Tanakov memorandum (odpre se v novem zavihku). Ta dokument (ki naj bi bil iz leta 1927) je bil ključen za prepričanje številnih držav, da je Japonska pripravila vojaško strategijo s ciljem zavladati svetu. Vendar dokument ni bil pristen.

Zakaj je bil ta lažni narativ tako učinkovit? Zato ker je temeljil na takratni dejanski odločni zunanji politiki Japonske.

Kako to metodo večje resnice uporabiti v času pandemije? Lansko leto smo videli, da so prokremeljski mediji vzeli del resnice (cepivo AstraZeneca (odpre se v novem zavihku) je bilo razvito z uporabo šimpanzjega virusnega vektorja) in cepivo preimenovali v “opičje cepivo” (odpre se v novem zavihku), da bi spodkopali verodostojnost cepiv, proizvedenih na Zahodu. Prokremeljski mediji so nato navajali, da bo cepivo ljudi spremenilo v opice (odpre se v novem zavihku), in izkoriščali kritike zagovornikov pravic živali in proticepilcev.

Spodkopavanje verodostojnosti

Pri etosu gre za značaj govornika – njegovo verodostojnost. Ta razsežnost je bistvena za razumevanje dezinformacij.

Zakaj se ustvarjajo lažni računi za širjenje dezinformacij? Večje število razširjevalcev dezinformacij ni edini razlog. Glavni namen teh računov je ustvariti skupino navidezno enakomiselnih ljudi, za katere se zdi, da jih lahko razumemo in da lahko zaupamo njihovemu mnenju. Nedavni primer lahko najdemo v raziskavi družbe Graphika (odpre se v novem zavihku) o ruskih igralcih, ki so se pretvarjali, da so skrajno desničarski Američani.

Pomemben cilj dezinformacij je tudi škodovati etosu drugih sporočevalcev in prispevati k nezaupanju v družbi.

Nekaj primerov:

Tu je razlog za številne poskuse, da bi spodkopali ugled Navalnega.

Tu je razlog za trditve, da je Joe Biden senilen.

Vidimo lahko številne različne – in izključujoče se – trditve o Romanu Protaseviču in zasilnem pristanku letala družbe Ryanair, na katerem je bil, v Minsku.

Še en primer je to, čemur Facebook pravi vdor v dojemanje (angl. perception hacking). Zlonamerneži skušajo izkoristiti strah javnosti pred operacijami vplivanja, da bi brez dokazov ustvarjali lažni vtis široko razširjene manipulacije volilnega sistema.

Namen dezinformacij je informacijski prostor zasuti z lažmi in manipulacijami. Filozof iz časa 300 let pr. n. št. nam kaže, kako se patos uporablja za učinkovito razširjanje, logos za prikrivanje laži z resnico in etos za oslabitev zmožnosti ljudi, da zaupajo drug drugemu.

BESEDILO NA SLIKI:

obtoži

omalovažuj

očrni