Hannah Arendt in krhkost dejstev

Dejavnik osamljenosti

Danes večina ljudi intuitivno razume, da osamljenost povzroča težave z duševnim zdravjem. Ko je covid-19 prisilil družbo v zaprtje, so mnogi spoznali, da smo tudi ljudje sesalci. In ko smo sami, trpimo.

Raziskava univerze Princeton je pokazala, da so ljudje bolj dovzetni za verjetje dezinformacijam, kadar se počutijo izključene. Poleg tega nekateri strokovnjaki pojasnjujejo , da je osamljenost razlog, zakaj so starejši ljudje nagnjeni k širjenju dezinformacij.

Hannah Arendt, ki spada med najbolj izvirne mislece 20. stoletja, je med prvimi opozorila, da osamljenost spodbuja politični ekstremizem. Sama je izkusila oboje.

Leta 1933 je morala kot mlada Judinja pobegniti iz Nemčije. Po drugi svetovni vojni je veliko pisala o tem, kako so lahko laži, populizem in nazadnje totalitarizem sploh postali mogoči.

V svoji znameniti knjigi Izvori totalitarizma Arendtova trdi, da je totalitarizem nekaj zgodovinsko novega. »Bistveno se razlikuje od drugih oblik političnega zatiranja,« zapiše (s tem misli na despotizem, tiranijo in diktaturo), saj za podjarmljanje množic uporablja teror, ne le politične nasprotnike. Ob koncu knjige se osredotoči na dejavnik, ki ga prepozna kot ključnega za uspeh totalitarizma: osamljenost.

Na robu in na dnu v Berlinu

Vsi poznamo to zgodbo. Leta 1929 je newyorška borza doživela zlom, ki je neusmiljeno prizadel tako svetovno gospodarstvo kot Nemčijo. Posledice so bile katastrofalne: trgovina in industrija sta bili v razsulu, brezposelnost je bila množična, družba pa se je razkrajala. Država je bila že pred tem v težkem položaju po prvi svetovni vojni, a gospodarski razcvet sijajnih dvajsetih let prejšnjega stoletja je nekaterim prinesel ogromno bogastvo. To so bile idealne razmere za vzpon »masovnega človeka« (mass man), ki se je počutil zapuščenega, izoliranega in nekoristnega – osamljenega.

Za Arendtovo osamljenost ni predvsem pomanjkanje družbene interakcije z drugimi ljudmi, temveč odsotnost lastne identitete, ki nastaja skozi skupno življenje in pripadnost skupnosti: »Izkušnja, da sploh ne pripadaš svetu,« zavira sposobnost oblikovanja jaza in odpira prostor za teror in totalitarizem. Idealni subjekt totalitarne oblasti ni nekdo z močnimi ideološkimi prepričanji, »temveč ljudje, za katere razlika med dejstvom in fikcijo … ter razlika med resničnim in napačnim … ne obstaja več«.

Govorec resnice nima prijateljev

Kot je Arendtova izkusila tudi sama, je javno izražanje resnice lahko osamljeno. Mislila je, da je svoje izkušnje dokumentirala in svoje poglede delila v svojem pisanju o Eichmannovem procesu. Vendar je bila na koncu tarča obtožb krivde. Čeprav boleča, jo je ta izkušnja spodbudila, da se je s pisanjem zoperstavila lažem v politiki. Po mnenju Arendtove sprejemanje laži ali odvzem prostora komur koli za oblikovanje mnenja ali izkušenj o resničnosti ogroža skupno tkivo človeštva – svet, ki ga gradimo skupaj.

Napihovanje dejstev

V svojem eseju Resnica in politika iz leta 1967 Arendtova priznava, da v sodobnem času resnica ni več nekaj danega, čakajoč, da jo odkrije človek, ampak jo ustvarja um. Arendtova razlikuje med različnimi stopnjami resnice: matematično resnico, znanstveno resnico, filozofsko resnico in dejstvi.

Dejstva in dogodki so tisto, kar Arendtova imenuje dejanska resnica, in so proizvod skupnosti, ki živi in deluje skupaj. Dejstva in dogodki so dokumentirani v kolektivnem spominu ter zgodovini kot kolektivne pripovedi in tradicije, ki so bile izpodbijane ali ohranjene. Njihov namen? Služijo kot skupna podlaga, na kateri lahko stoji vsak posameznik, in dajejo vsakomur možnost do lastnih izkušenj in ustvarjanja pomena. Vendar je, kot piše Arendtova, težava z dejstvi v tem, da so v primerjavi z matematiko, znanostjo in filozofijo krhkejša:

»Dejstva in dogodki so neskončno bolj krhke stvari kot aksiomi, odkritja, teorije – celo najbolj špekulativne –, ki jih ustvarja človeški um; pojavljajo se na področju nenehno spreminjajočih se človeških zadev, v katerih ni nič bolj trajnega kot priznana relativna trajnost strukture človeškega uma. Ko so enkrat izgubljeni, jih nobeno racionalno prizadevanje ne more vrniti.«

Po mnenju Arendtove dejstva vedno ogroža politika, saj se politika ne ukvarja v prvi vrsti z resnico, ampak z dejanji. Vendar pa se poleg običajne politične prakse pojavlja nekaj nevarnejšega, kar Arendtova imenuje organizirano laganje. Organizirani lažnivci ne želijo le nadomestiti del resnice z lažjo. Dejansko gredo še dlje, saj želijo spodkopati dejansko resničnost. Z manj filozofskimi besedami: »preplaviti prostor s smetmi« (»to flood the zone with shit«) (z besedami Steva Bannona).

Z organiziranim laganjem se dejstva postopoma razvrednotijo v zgolj mnenja. Ob branju Arendtove postane še jasnejše, kako je sedanji pojem »alternativnih dejstev« ključen za doseganje napihovanja dejstev.

To potrjujejo številni primeri revizionističnih dezinformacij, ki smo jih opazili. Poglejmo, na primer, pripovedi o drugi svetovni vojni, pokolu v Katinskem gozdu ali lažne zgodbe o obljubi Nata, da se ne bo širil proti vzhodu.

Celo Putin sam je pokazal izjemno zanimanje za ponovno pisanje zgodovine in objavil več člankov, ki izkrivljajo zgodovino. V enem, na primer, krivi Poljsko za izbruh druge svetovne vojne, v drugem govori o zgodovinski enotnosti Rusije in Ukrajine, v tretjem pa piše o ameriški želji po moči, ki je pripeljala do t. i. vzhodne širitve Nata in neustavnega udara v Ukrajini.

Po mnenju Arendtove uspešno dezinformiranje, ki ga izvajajo tisti, ki so na oblasti, organiziranim lažnivcem daje tri sposobnosti. Prvič, da nekaj rečejo, potem pa trdijo, da tega nikoli niso rekli. Drugič, da ponovno napišejo zgodovino, da bi služila njihovim interesom. Tretjič, da posamezne skupine (manjšine, politične nasprotnike) označijo za grožnjo, ne da bi to morali podpreti z dokazi. Ker krhkosti dejanske resnice ni mogoče trajno odpraviti, se morajo sodobne demokracije sprijazniti s to neločljivo negotovostjo.

Vse to kaže na izjemen pomen javnih ustanov, kot so knjižnice, muzeji, univerze, sodišča in časopisi. To so kraji, kjer se ohranjajo dejstva in javni arhivi. Brez njih bi izgubili pomemben steber, ki ščiti dejansko resnico.

Prednost laži

Zakaj imajo laži vpliv v javnem prostoru? Eden od odgovorov je, da je resnica pogosto nejasna in nestabilna. Ljudje raje verjamejo zgodbam, ki odpravljajo njihovo negotovost. Ko je svet pred letom dni prizadela pandemija covida-19, so nekateri, ker so se bali sprememb, resnično želeli verjeti, da ni nič resnega. To so izkoristili povzročevalci dezinformacij. V istem obdobju so v drugih pripovedih sicer priznali nevarnost, vendar so jo nato pojasnili z že obstoječimi prepričanji – na primer z grožnjo svetovnih elit, zlobnih milijarderjev ali Kitajske.

Hannah Arendt je ta pojav pojasnila leta 1971 v svojem eseju Laži v politiki :

»Prav ta krhkost je tista, ki do neke mere omogoča, da je zavajanje tako preprosto in tako privlačno. Nikoli ne pride v konflikt z razumom, ker bi res lahko bilo tako, kot trdi lažnivec. Laži so pogosto veliko bolj verjetne, bolj privlačne za razum kot resničnost, saj ima lažnivec veliko prednost, ker vnaprej ve, kaj občinstvo želi slišati ali pričakuje, da bo slišalo. Svojo zgodbo za javno porabo je pripravil tako, da je skrbno poskrbel, da je verodostojna, medtem ko ima resničnost neprijetno navado, da nas sooči z nepričakovanim, na kar nismo pripravljeni.«

V zvezi z nevarnostjo, ki jo dezinformacije pomenijo za družbo, Hannah Arendt ostaja absolutna avtoriteta. Spoznala je, da osamljenost naredi ljudi dovzetne za dezinformacije in ekstremizem, ter pojasnila, zakaj so dejstva tako krhka in zakaj so ljudje nagnjeni k temu, da verjamejo lažem.