Kant, filozofija samostojnosti, resnice in miru

Kant: več sprašujte?

Zanimivo je, da se dezinformacije pogosto spogledujejo z zamislijo samostojnega kritičnega razmišljanja. Geslo dezinformacijskega medija RT je: Več sprašujte. Pomislite tudi na YouTubov algoritem, ki priporoča videe, tudi take, ki širijo dezinformacije (odpre se v novem zavihku) in napačne informacije (odpre se v novem zavihku), hkrati pa pušča gledalce v prepričanju, da videe neodvisno izbirajo sami. Celo, da raziskujejo. Korenine zamisli, da mora vsakdo raziskati resnico sam, neodvisno od zunanjega vpliva, segajo do nemškega filozofa Immanuela Kanta. V središču te filozofije je človekova samostojnost.

Če bi bil Kant še živ, bi bil verjetno pozoren na dezinformacije. Menil je, da je za trajni mir bistvena sposobnost dognati resnico oziroma skupna stališča, na katerih ta temelji. Z drugimi besedami, dezinformacije pomenijo resno nevarnost. Veliko je na kocki. Kant je tudi odločno obsojal laganje. Kako je prišel do teh sklepov?

Kaj lahko vem? Kaj moram storiti? Kaj lahko upam?

Kant je trdil, da vse filozofske doktrine, vključno z njegovo, odgovarjajo na tri vprašanja: 1) Kaj lahko vem? 2) Kaj moram storiti? 3) Kaj lahko upam? Kantovi odgovori združujejo sodobno empirično znanost (na primer Newtonovo) in neko zaupanje v razumskost onstran izkušenj, zaradi česar je postal osrednja osebnost sodobne filozofije. Njegova veličina je v njegovi sposobnosti najti odgovor, ki je sistematičen, razumen in celovit, a hkrati ohranja neko stopnjo skrivnostnosti. Vpliv njegovih sklepov sega na več področij, od metafizike in etike do politike ter celo do dezinformacij.

Če hočemo Kanta razumeti, moramo vedeti, da se je odzival na Huma in njegov skepticizem, o čemer smo pisali v prejšnjem članku. To je precej vplivalo na to, kako je Kant obravnaval resnico in posledično vse drugo. Na kratko, Hume je bil prevzet nad znanstvenimi odkritji Kopernika in Newtona. Zato je trdil, da bi v filozofiji morali uporabljati njune empirične metode. Hkrati pa je Hume verjel, da je razsvetljenstvo razumu pripisovalo preveliko težo. Namesto tega bi se morali osredotočiti na to, kar dojemamo, vključno s svojimi čustvi, na način, ki se včasih primerja z budizmom.

Čeprav je Kant cenil Humovo delo, je vljudno zavrnil njegove sklepe. Namesto tega jim je nasprotoval v svojem najslavnejšem delu: Kritika čistega uma (odpre se v novem zavihku). V tej knjigi trdi, da je “sintetično (odpre se v novem zavihku) apriorno védenje” možno, torej neka razumskost, ki nastane pred izkušnjami. Hipotetično bi, na primer, lahko rekli “kvadrat ima štiri stranice”, ne da bi kdaj videli kvadrat. Grobo rečeno, Kant je opozoril, da vsi oblikujemo svoje izkušnje stvari skozi filter svojega uma.

Kant je, morda ne ravno skromno, svoje zamisli primerjal s kopernikanskim preobratom (odpre se v novem zavihku), in sicer v tem, da se predmeti zaznavanja prilagodijo našim prostorskim in časovnim oblikam razumevanja. To pomeni, da imamo apriorna spoznanja o predmetih zaznavanja.

Slika: Kopernikov heliocentrični model (vir: Wikimedia Commons)

Razsvetljenstvo = kritično mišljenje = svoboda

Kant je hotel najti filozofsko podlago za človekovo samostojnost. Vendar je, paradoksalno, samostojnost razumel zelo omejeno. Za Kanta samostojnost ni pomenila to, da človek “dela, kar hoče”, temveč bolj to, da je sam gospodar svojih dejanj. Ker je menil, da naše razmišljanje oblikuje naše izkustvo sveta, je razvil metodo “kritične filozofije” kot temelja svobode. Da postanemo svobodni, moramo razumeti tako razumskost kot svoje razmišljanje. In se ustrezno prilagoditi.

Kantova razsvetljenska filozofija je poznana kot “kritično mišljenje”. V svojem znanem eseju Kaj je razsvetljenstvo? ga opredeli kot “osvoboditev človeštva iz samopovzročene nezrelosti; nezrelost je nezmožnost uporabiti svoje razumevanje brez vodstva drugih”.

Kant je začel kritično proučevati naše sposobnosti védenja. Postavljal je vprašanja, kot so: Kaj lahko vemo? Kateri pogoji omogočajo naše védenje? Kje so meje našega védenja? Vse trditve je treba nato kritično preiskati. Verodostojne so le, če jih lahko podpremo z argumenti. Ker bi morali biti vsi ljudje sposobni neodvisno prepoznati resnico, je Kantov način razmišljanja pogosto povezan s svobodo in enakostjo za vse.

Čeprav bi morali biti vsi ljudje sposobni neodvisno prepoznati resnico, dejstvo, da glede na Kantov kopernikanski preobrat ni več možnosti za neposredni dostop do resnice, pomeni, da za odkritje resnice potrebujemo intersubjektivno metodo. Če poenostavimo, potrebujemo javni razum, da zapolni našo slepo pego.

Zelo grobo rečeno, Kant to kritično mišljenje na najvišji ravni imenuje javni razum. Brez njega država ne more biti legitimna. Razložimo na kratko. Po Kantu politična oblast potrebuje ustanovitev političnih institucij v civilni državi. Razumni posamezniki imajo celo moralno dolžnost (odpre se v novem zavihku), da to storijo. Država pa svojo legitimnost pridobi s tem, da je “vsak javni zakon skladen s tem, kar je prav”. To hipotetično pomeni, da bi z vsakim zakonom morala soglašati vsaka razumna oseba.

Zato mora vsak voditelj države, da bi bil legitimen, ubogati javni razum in ustvariti tako zakonodajo. Uboganje javnega razuma predvideva omogočanje prostega pretoka informacij, zato Kant trdno brani “svobodo peresa” in možnost oznaniti svoje mnenje. Svoboda govora je priznana kot končno varovalo oziroma sredstvo za varstvo človekovih pravic, vendar se, paradoksalno, te pravice lahko štejejo tudi kot argument za omejevanje svobode govora (odpre se v novem zavihku). Brez legitimne države, za katero je potreben javni razum, ne more biti varstva pravic. Zato se govor, ki je namenjen strmoglavljenju legitimne države, lahko omeji. Kant je mislil na revolucionarna gibanja, a tako razmišljanje lahko prenesemo tudi na dezinformacije, katerih namen je spodbujati razkol in na koncu uničiti demokracije.

Slika: Kant predava (vir: Wikimedia Commons)

Nikoli, nikoli, nikoli lagati!

Eden od razlogov za to, da je Kant tako zanimiv z vidika dezinformacij, je njegovo proučevanje moralne prepovedi namernih neresnic: laži (odpre se v novem zavihku). Kantova znana trditev je, da so vse laži škodljive, ker spodkopavajo dostojanstvo drugih. Laži ljudem preprečujejo, da bi delovali svobodno in razumno. Ko nekdo laže, posega v pravico svojega občinstva do prejemanja pravih informacij. Laži tudi kvarijo sprejemanje informiranih odločitev. Kant gre še dlje in trdi, da laži povzročajo širšo škodo, ker spodkopljejo verodostojnost govorca, zaradi česar ljudje ne zaupajo mnenju drug drugega. Trdi celo, da je laganje nemoralno v vseh okoliščinah. V znamenitem primeru trdi, da to velja tudi, če na vaša vrata potrka morilec in sprašuje po človeku, ki se skriva v vaši hiši. Nihče si nima pravice izmišljevati zgodb, tudi če bi s tem rešil življenje!

Kant je želel filozofsko podpreti človekovo samostojnost, bolj praktično pa je opisal družbene razmere, potrebne za svobodo. Pravi, da je zanjo potrebna legitimna država, ki uboga in ščiti javni razum. To bi lahko pomenilo, da bi Kant podprl politike za vzpostavitev raznovrstne medijske krajine ter branil ukrepe za omejevanje protidemokratičnih gibanj, vključno z ukrepi proti razširjevalcem dezinformacij. Kant srdito napada laganje in s tem dezinformiranje, saj da ni le nemoralno, ker manipulira z drugimi in spodkopava njihovo dostojanstvo, temveč tudi razjeda temelje trajnega miru. Kadar gre za dezinformacije, je Kantovo razmišljanje temeljito in zelo resno opozorilo.

Leta 1945 si je Rusija priključila staro prusko mesto Königsberg, današnji Kaliningrad. Ironija je, da je Kantov grob prav v Rusiji, kjer Kremelj poskuša uničiti vsako obliko kritičnega mišljenja.

Slika: Spomenik Immanuelu Kantu v Kaliningradu (Vir: Wikimedia Commons)