Karl Popper in neovrgljivost nakladanja
Pojav ovrgljivosti
Karl Popper, rojen leta 1902 na Dunaju, velja za enega največjih filozofov znanosti. Imel je velik vpliv kot družbeni in politični filozof, bil pa je tudi samooklicani borec proti vsem oblikam skepticizma in relativizma, tako v znanosti kot na splošno v človeških zadevah. Odločno je zagovarjal “odprto družbo”. Težko je preceniti Popperjev vpliv, kar je izrazil tudi znani matematik Hermann Bondi, ko je dejal: “Znanost ni nič več kot njena metoda, vse o njeni metodi pa je že povedal Popper.”
Na Popperjev način razmišljanja so močno vplivale njegove lastne izkušnje. Kot študent je v 20-ih letih prejšnjega stoletja poslušal Einsteinovo predavanje, ki je nanj naredilo močan vtis. Pred tem se je kot najstnik spogledoval z marksizmom in pozneje tudi s psihoanalitičnimi deli Freuda. Vendar pa je ob poslušanju Einsteina spoznal, da je njegova teorija “drzna”. To je bilo dobro. Po Popperjevem mnenju je bil Einstein drzen zato, ker je bilo iz njegovih teorij mogoče izpeljati posledice, te pa nato preveriti. In če bi se izkazale za napačne, bi to ovrglo celotno teorijo. Ta Einsteinov “kritični duh”, ki ga pri Marxu (kritična teorija je nekaj povsem drugega) in Freudu sploh ni mogoče zaznati, je bil za Popperja izjemno pomemben. Freud in Marx sta po Popperjevem mnenju razvijala teorije v okviru, ki je dopuščal le potrditev teorije. Nasprotno pa je Einstein ponudil preverljive posledice. Če bi se te izkazale za napačne, bi to ovrglo celotno teorijo. Kot bomo videli, je to kasneje postalo jedro Popperjeve filozofije znanosti.
Seveda je imelo nanj močan vpliv tudi dogajanje v 20. stoletju. Še posebej je bil razočaran, ker demokratičnim strankam ni uspelo zaustaviti vzpona fašizma, marksisti pa so ga celo pozdravili, saj so fašizem videli kot dialektičen korak, ki naj bi vodil v implozijo kapitalizma. Popper je na podlagi tega kasneje predstavil idejo “paradoksa tolerance”. Zelo poenostavljeno to pomeni, da bi morali biti demokrati nestrpni do nestrpnosti. To je močan argument za posredovanje vlade pri postopkih in entitetah, ki imajo cilj spodkopati demokracijo. Taki postopki so na primer širjenje dezinformacij.
Popper, ki je bil judovskega porekla, je leta 1937 sprejel mesto profesorja filozofije na Novi Zelandiji, kjer je ostal med drugo svetovno vojno. Aneksija Avstrije, njegove rojstne države, ki se je zgodila leta 1938, pa je Popperja spodbudila, da se je bolj osredotočil na politično filozofijo. Leta 1945 je objavil svojo kritiko totalitarizma, knjigo Odprta družba in njeni sovražniki.
Pisali smo že o moči in nevarnostih zgodbe o “večnosti“. Popper to zgodbo imenuje oblika “historizma”, ki ga razume kot prepričanje, da zgodovina neizogibno in neustavljivo vodi proti določenemu cilju v skladu z določenimi načeli ali pravili. Pri tem je imel še posebej v mislih Platona kot filozofa, ki je tlakoval pot tem idejam. Popper trdi, da imajo te ideje svoj izvor v tem, kar on imenuje:
ene najstarejših človeških sanj – sanje o prerokbi, o tem, da lahko vemo, kaj nam prinaša prihodnost, in da lahko tako znanje uporabimo, tako da ustrezno prilagodimo svoje ravnanje.
Več Popperjevih del, zlasti Logika znanstvenega odkritja (1959), danes velja za temeljne klasike na področju filozofije znanosti. Osnovna misel knjige je precej preprosta: univerzalno trditev lahko ovrže že en sam pristen nasprotni primer. To je imelo velik vpliv na razvoj sodobne znanosti in ima tudi pomembne posledice za nas, ki se ukvarjamo z raziskovanjem dezinformacij.
Infoshum = nakladanje
Vrnimo se zdaj v naš čas. Leta 2018 je bil na portalu EUvsDisinfo objavljen članek o posebni vrsti medijske vsebine, imenovane infoshum, ki je bila naklonjena Kremlju. To je globlji, učinkovitejši in temnejši pojem od pojma večnosti.
Pojem infoshum, znan tudi kot “informacijski šum“, izvira iz mednarodno znanega izraza “beli šum”, kar pomeni naključen in brezsmiseln hrup. Zaseda sivi prostor med informacijami in dezinformacijami. Imamo dokaze, da to dejavnost aktivno spodbujajo mediji, naklonjeni Kremlju.
Pomemben koncept, s katerim bomo bolje razumeli informacijski šum, je nakladanje.
Zanimivo je, da dejansko obstaja teorija o nakladanju in ta vpliva na dezinformacije. To teorijo je v knjigi “On Bullshit ” (“O nakladanju”) predstavil filozof Harry Frankfurt. Prve vrstice so:
“Ena od glavnih značilnosti naše kulture je veliko nakladanja. Vsi to vedo.”
Po besedah Frankfurta je nakladanje govor, katerega namen je prepričevanje brez kakršnega koli ozira na resnico. Po tem se nakladač razlikuje od lažnivca. Nakladač je bolj radikalen. Lažnivec pozna resnico in ta je zanj pomembna. Prav zato skuša laž prikriti. Nakladaču pa je vseeno, ali govori resnico ali laž. Osredotoča se izključno na prepričevanje.
Frankfurt ne trdi, da je v družbi danes več nakladanja kot v preteklosti. Namesto tega razlaga, da je več vseh oblik komunikacije, kar je privedlo do bolj opaznega nakladanja. Ko je Frankfurt leta 2005 izdal svojo knjigo, so največja podjetja na svetu še vedno upravljala nafto in denar, ne pa informacij. Facebook je imel le pičlih 6 milijonov uporabnikov. Do osupljivega vzpona družbenih omrežij nas je ločevalo še več let.
Pomaknimo se zdaj v leto 2021. Nakladanje je postalo celo bolj temačno, kot je napovedal Frankfurt. Včasih se zdi, da se naše demokracije utapljajo v nakladanju. Na žalost je v naši zbirki podatkov mogoče najti kar nekaj nakladanja.
Zasedanje informacijskega prostora
Zakaj bi nekdo širil nakladanje? Končni cilj je zasesti informacijski prostor.
Kot smo že opozorili, je možganski trust, ki ga financira Kremelj, objavil esej z naslovom “Varovanje informacij za namene zunanje politike v kontekstu digitalne resničnosti“, v katerem je trdil:
“Preventivno oblikovana zgodba, ki ustreza nacionalnim interesom države, lahko bistveno zmanjša vpliv dejavnosti tujih sil v informacijskem prostoru, saj te praviloma poskušajo zasesti “praznine” [v toku informacij].”
Ta strategija kaže na prizadevanje, da bi odvrnili pozornost od določene resnice. Zato je tisti, ki uporablja to strategijo, lažnivec, in ne nakladač.
Tako taktični lažnivec kot nakladač pa uporabljata enako usmerjenost: glavni cilj je preplaviti informacijski sistem, vsebina je drugotnega pomena.
S tega vidika so nevarne tudi lažne informacije, ki niso videti neposredno škodljive, saj zasedajo prostor in škodujejo splošnim pogojem za ugotavljanje resnice. Zgovoren je podatek, da v Rusiji skoraj polovico vseh političnih pogovorov na Twitterju opravijo boti.
Raziskovalci so dokazali, da to velja tudi za covid-19. Pregledali so več kot 200 milijonov tvitov z vsega sveta, povezanih z virusom, in ugotovili, da so od januarja približno 45 % tvitov objavili računi, ki se bolj kot ljudje vedejo kot računalniški boti.
Leta 2018 je Facebook izbrisal 835 milijonov lažnih računov – to je skoraj deset odstotkov svetovnega prebivalstva.
Steve Bannon je nekoč kontroverzno izjavil: “Demokrati niso pomembni. Resnična opozicija so mediji. Lotimo se jih lahko tako, da območje preplavimo s sranjem.”
Ovrgljivost nakladanja
Če želite preplaviti informacijski sistem, je dobro orodje nakladanje, ki ga je težje ovreči kot laž. Tukaj se vrnemo h Karlu Popperju, saj je to natanko tisto, kar je poimenoval ovrgljivost (falsifiability): lastnost trditve, ki omogoča, da jo z dokazom ovržemo.
Na primer, trditev “vsi labodi so beli” je ovrgljiva. Če želite trditev ovreči, potrebujete le enega črnega laboda. Medtem ko je trditev “to človeško dejanje je nesebično” trditev, ki je ni mogoče ovreči. Namreč nimamo instrumentov, s katerimi bi lahko določili, ali neko dejanje temelji na koristoljubnosti ali ne.
Enaka zgodba je v kontekstu dezinformacij.
Če na primer objavite zgodbo, da je po trditvah hiše BBC letalo MH17 sestrelilo ukrajinsko bojno letalo, je to zlahka mogoče ovreči. Zadevni dokumentarec hiše BBC je bil očitno napačno predstavljen. Toda poskusite ovreči naslednjo hipotetično trditev (ki smo si jo izmislili): “George Soros je gonilna sila tajne družbe, ki podpira barvne revolucije, njihov skriti namen pa je zrušiti vse nacionalne države, da bi naredili prostor za svetovno vlado.”
Tega ni nikoli mogoče popolnoma ovreči. A Popper in Frankfurt sta pokazala, da trditev zaradi tega še ni resnična – prej nasprotno. Kaže na to, da imamo opravka z nakladanjem. In kot smo videli, nakladanje ni nedolžno.
