Mill in krepostna pot do suverenosti prek samokritike
Sklice na argumente Johna Stuarta Milla pogosto zasledimo v razpravah o dezinformacijah. Navajajo jih tako tisti, ki jih skrbi poseganje države, kot tisti, ki želijo zaščititi prosti pretok informacij. Sklicevanje je vsekakor smiselno, saj je Mill eden največjih zagovornikov svobode v filozofskem kanonu. Prosti pretok informacij je osrednji element njegove znanstvene in praktične filozofije. Mill je raziskoval posledice skrajno empiričnega pogleda na svet, tega pa je združil z romantičnim pesniškim gibanjem 19. stoletja, ki je bilo takrat še sveže in novo, saj je poezija ponovno obudila njegovo voljo do življenja. Milla je oče vzgajal s strogo, morda celo tiransko roko, saj je želel ustvariti velik um. Njegova knjiga O svobodi, izdana leta 1859, še vedno velja za najbolj prepričljiv zagovor liberalne ideje, da je svoboda posameznika najboljša pot do srečne in pravične družbe. Vpliv tega dela na razumevanje dezinformacij pa ni tako enoznačen, kot bi mnogi pričakovali.
Mill in Mill
John Stuart Mill se je rodil v Pentonvilleu v Angliji leta 1806 in postal eden od ustanoviteljev sodobnega liberalizma. Precej je znanega o njegovem otroštvu, saj je to obširno dokumentiral v svoji avtobiografiji. John je bil sin Jamesa Milla, ki je bil skupaj z Jeremyjem Benthamom pomemben zagovornik takrat nastajajočega gibanja utilitarizma. Povedano na kratko, trdila sta, da je moralno pravilno dejanje tisto, ki prinese največ dobrega. Dobro sta enačila z užitkom. Podobno kot Epikur sta na vrednote gledala s hedonističnega vidika.
Čeprav je James Mill zagovarjal užitek, je Johna vzgajal zelo strogo. Želel je ustvariti genija, ki bi nadaljeval njegovo poslanstvo utilitarizma. Ni mu dovolil, da bi se igral z drugimi otroki. John se je grščine začel učiti pri treh letih. Do osmega leta je prebral številne grške klasike in obvladal zgodovino, aritmetiko, fiziko in astronomijo. Kasneje je trpel zaradi dolgih obdobij žalosti in celo razmišljal o samomoru. Veliko vlogo pri njegovem okrevanju je imela poezija romantičnih pesnikov. Spoznal je, da filozofija razsvetljenstva vsebuje le “eno plat resnice”. Od tistega trenutka dalje si je prizadeval povezati kulturo čustev in pravično družbo.
Resnica ne obstaja zunaj kritike
Mill v primerjavi s Kantom meni, da sveta ne moremo spoznati brez izkušenj. Um v naravnem redu stvari ne zaseda višjega položaja, temveč je njegov del. Zato trdi, da je znanje mogoče pridobiti le z empiričnim opazovanjem in razmišljanjem, ki temelji na takšnih opazovanjih. Zaradi tega velja Mill za naturalista, ki je s svojim pogledom na razmišljanje bližje Humu kot Kantu ali Platonu.
Vendar pa je Millovo razmišljanje v primerjavi s Humovim prežeto z določenim optimizmom. Zgodovino znanosti dojema kot postopek kopičenja znanja z induktivnim sklepanjem, hkrati pa tudi kot nadgrajevanje samega znanja o induktivnem sklepanju. Znanje se kopiči, in to vedno bolj učinkovito. Ko človek vedno bolje razume vesolje, postaja indukcija vse bolj del njegovega bistva. Postajamo vse bolj samokritični in sistematični. Ker pa je indukcija vedno vezana na empirična opažanja, se lahko zgodi, da moramo svoje mišljenje na podlagi novih dokazov spremeniti. Resnica je začasna, saj bomo morda že jutri spoznali, da smo bili ves ta čas v zmoti!
Ta temeljna pripravljenost, da priznamo napake in spremenimo svoja stališča, je vir moči moderne miselnosti. Če neko stališče preživi številne (intelektualne) napade, je najverjetneje utemeljeno, prav zato, ker se ga ne oklepamo načelno. Paradoksalno bo bližje resnici tisti, ki dvomi o sebi!
Svoboda govora – razumna, koristna in pravična
Ta element začasnosti povezuje Millovo teoretično filozofijo z njegovo praktično filozofijo. Prav ta odprtost je pravzaprav temelj Millovih političnih stališč, ki jih je razvil v delu O svobodi. Osrednje mesto v knjigi zavzema tako imenovano “načelo škode“. Po tem načelu je mogoče dejanja posameznika upravičeno omejevati le, kadar škodujejo drugim:
“Edini upravičeni razlog za uporabo prisile nad članom civilizirane družbe – proti njegovi volji – je preprečevanje škode drugim.”
Delo O svobodi tudi močno zagovarja svobodo govora. Mill navede tri temeljne razloge za svobodo izražanja in proti cenzuri. Prvič, epistemološki razlog. Nihče ne more biti popolnoma prepričan, da utišani posameznik nima (vsaj deloma) prav. Obenem je koristno, da smo soočeni z zmotnim razmišljanjem, saj nas to prisili, da znova razmišljamo o svojih prepričanjih, in tako prepreči, da bi postala dogmatična. Ljudje tudi lažje opustijo zmotna stališča, kadar so vključeni v odprto razpravo. Drugič, utilitaristični razlog. Po Millovem mnenju je za družbo koristno odprto soočanje različnih pogledov. To sčasoma privede do najboljših rešitev za družbo. To je pogosto povezano z idejo “tržnice idej“, kjer se iz konkurenčnih idej izlušči resnica. Tretjič, romantični vidik Millovega razmišljanja. Cenzuriranje posameznika je napačno, saj ima vsakdo pravico do samoizražanja in osebnega razvoja.
Svoboda – da, ampak kako?
Mill se je zavedal, da je za zagotavljanje svobode potrebno več kot le institucije. Po njegovem mnenju ni nevarna le država, temveč tudi družba sama, ki lahko omeji prosti pretok idej. Pravilno je predvidel, da lahko v množičnih demokratičnih družbah tudi neformalne oblike družbenega pritiska in pričakovanj delujejo tiransko. Zato je Mill branil svobodo posameznika, ne le pred vmešavanjem države, temveč tudi pred družbenimi normami, tradicijo in običaji, saj se je bal, da bi lahko zadušili individualnost. Pravzaprav je menil, da največja nevarnost ni državna cenzura, temveč družbena cenzura – torej kultura nestrpnosti do tistih, ki si drznejo misliti drugače.
Kaj to pomeni za svet dezinformacij? Seveda Mill ni pisal neposredno o tem. Je pa zapisal, da si nekatere oblike uveljavljanja argumentov “lahko upravičeno zaslužijo ostro obsodbo“. Pri tem je mislil na govore, katerih namen je “zatirati dejstva ali argumente, izkrivljati ključne elemente primera ali napačno prikazovati nasprotno mnenje”. V to skupino bi lahko sodile namenske lažne informacije. Mill torej ni bil načelno proti kritiki tistih, ki delujejo v slabi veri, čeprav je opozarjal, da je težko presoditi, kdo res deluje v slabi veri. Verjetno ne bi bil načelno proti popisovanju tujega vmešavanja z lažnimi informacijami, ki bi ga izvajala, financirala ali podpirala neka država, kot to počne EUvsDisinfo.
Drug vidik grožnje z dezinformacijami je tehnologija in vprašanje, kdo jo nadzoruje. Če pogledamo z vidika konkurenčnosti idej, si lahko predstavljamo, da bi Milla skrbela moč, nakopičena v platformah.
Poleg tega postanejo Millovi pojmi svobode in škode v kontekstu informacijske tehnologije precej neoprijemljivi. Platforme so namreč okolja, zasnovana tako, da čim dlje zadržijo uporabnikovo pozornost (kar jim tudi uspe), pri tem pa rudarijo podatke uporabnikov, ki se morda niti ne zavedajo, da jih dajejo, in jih nato uporabijo za učinkovito ciljano oglaševanje. V nekaterih primerih so uporabniki celo namenoma preusmerjeni k virom, ki znano širijo lažne informacije. Težko je trditi, da uporabniki v takšnih primerih res ravnajo povsem prostovoljno.
Misli velikega filozofa iz preteklosti seveda ne moremo prenesti na sodobne težave. Kljub temu pa veliko ljudi v delu O svobodi vidi dokončni argument proti kakršnemu koli vladnemu poseganju glede dezinformacij. Vendar pa Millovega zagovarjanja odprtega iskanja resnice, opozoril glede poseganja vlade in družbene cenzure ter njegove naklonjenosti do ekscentričnega posameznika ni mogoče skrčiti na tako ozkogledo stališče. Njegove ideje so preveč pomembne in zanimive za kaj takega.
