Nietzsche: Onkraj dobe postresnice?
Onkraj dobe postresnice?
V seriji člankov smo doslej predstavili pet velikih mislecev v povezavi z dezinformacijami. Tokrat se posvečamo mislecu, ki je postal nekakšna kulturna superzvezda: Friedrichu Nietzscheju. Za nekatere je ta tragični prerok dobe postresnice osvoboditelj vseh dogmatizmov, za druge pa nevaren odpiralec vrat nihilizmu. Utemeljili bomo, da njegov »perspektivizem« morda ni tako poguben za preživetje resnice, kot menijo nekateri.
Nietzsche – rojstvo tragedije
Za Nietzscheja filozofija ni ločena od filozofa. Njegovo življenje je bilo težko in žalostno, a v sebi nosi nekaj tragične veličine. Rojen je bil leta 1844 v Röcknu v Nemčiji kot sin pastorja. Ker je bil sin čudežnega otroka, je družina pričakovala, da bo tudi sam takšen. Oče je umrl, ko je imel pet let, mladi Friedrich pa je bil poslan v izredno strogo šolo. Potem ko je postal najmlajši profesor klasične filologije v Baslu, je napisal knjigo Rojstvo tragedije. V njej trdi, da bi morale zdrave kulture najti srednjo pot med apolonskimi (logičnimi, harmoničnimi) in dionizijskimi (kaotičnimi, ekstatičnimi) silami. V času, ki je bil globoko apolonski, knjiga ni bila dobro sprejeta. Šele pozneje je postala vplivna v psihiatriji (Jung), filozofiji (Foucault) in umetnosti (Rothko). Po tem neuspehu se je Nietzsche postopoma umaknil iz akademskega sveta; od leta 1879 do leta 1889 je živel brez stalnega prebivališča ter potoval po Alpah in Italiji. Večino časa so ga pestile hude zdravstvene težave, v kratkih obdobjih izboljšanja pa je napisal vrsto knjig.
Smrt in dezinformacije so omogočile rjavosrajčnikom zlorabo Nietzschejevega dela
Leta 1889 je Nietzsche, star komaj 44 let, v Torinu doživel živčni zlom, po katerem je popolnoma izgubil duševne sposobnosti. Preostalih deset let svojega življenja – umrl je leta 1900 – je preživel v oskrbi matere in sestre Elisabeth, med tem pa je njegovo delo postopoma pritegnilo vedno več pozornosti, česar se sam ni več zavedal.
Velik del Nietzschejevega temačnega slovesa izvira iz obdobja, ko si je njegova sestra Elisabeth prizadevala popularizirati njegovo delo v krogih nastajajoče skrajne desnice, kar ji je obenem omogočilo družbeni vzpon. Z dezinformiranjem avant la lettre je ponaredila skoraj 30 pisem in predelala številne odlomke iz njegovih knjig. Eden ključnih pojmov, ki so bili v napačnih rokah močno izkrivljeni, je bil nadčlovek (Übermensch). Pri Nietzscheju ta izraz označuje možno prihodnost, pri čemer je današnji človek le faza v evolucijskem procesu, ki teče od bakterij do Bacha v neznano prihodnost. Prepričanje, da izid tega procesa že poznamo, ali celo, da je ravno naša rasa njegov končni rezultat, je v popolnem nasprotju z Nietzschejevim mišljenjem. Filozofsko je bil Nietzsche rehabilitiran po petdesetih letih 20. stoletja. Leta 2019 je bilo v novi biografiji predstavljeno, da je bilo njegovo politično mišljenje – če kaj – prej evropsko kot nacionalistično, da je globoko obžaloval nasilje v nemško-francoski vojni, da je imel veliko judovskih prijateljev in da je bil eden redkih profesorjev na univerzi v Baslu, ki so glasovali za sprejem žensk. Ker pa ugrabitve njegovih idej ni mogoče v celoti popraviti – in ker so ugrabitelji njegove misli prispevali k neprimerljivi zgodovinski katastrofi –, senca dvoma ostaja.
Nemožnost nietzschejanstva
Težko je na kratko predstaviti Nietzschejevo misel; nikoli namreč ni oblikoval koherentne »filozofije« ali sistema mišljenja. Sam se je poimenoval za »filozofa morda« (philosopher of maybe). Ključni element njegove metode je priznanje kaotične in dinamične narave resničnosti. Po Nietzscheju je treba kaos sprejeti: »V sebi moraš imeti kaos, da moreš roditi plešočo zvezdo.«
Lahko bi rekli, da je Nietzsche, za ustvarjanje še več kaosa, vnesel smodnik v filozofski top – tudi v mišljenje tistih, ki smo jih obravnavali v prejšnjih delih te serije člankov.
Nietzsche je Platona označil za sofista. Platonove objektivne ideje, ki stojijo za pojavi, ki jih zaznavamo, zanikajo življenje (life-denying), saj odražajo psihološko šibkost, ki se kaže v nezmožnosti sprejeti resnico. To nezmožnost je projiciral tudi na religijo, pri čemer je krščanstvo označil za »platonizem za ljudstvo«.
Čeprav je Aristotela cenil bolj kot Platona, je zavrnil njegove teleološke ideje (da ima vse določeni namen), saj jih je imel za pravljice.
Empirična tradicija Huma in Milla se mu je zdela filozofsko naivna: »To ni filozofska rasa – ti Angleži.«
Oster je bil tudi do Kanta. Nepremišljeno ga je označil za intelektualno strahopetnega, ker je skušal rešiti idejo človeške avtonomije pred empirično znanostjo.
Toda Nietzschejevo pisanje je tako bogato z različnimi pogledi, da ga ni mogoče omejiti na eno samo stališče ali na njegovo očitno zgroženost nad drugimi filozofi. Vedno obstaja tudi druga plat.
Čeprav ostro napada Kanta, bi lahko rekli, da Nietzsche njegove misli ni zavrnil, temveč jo je nadaljeval – celo radikaliziral. Kako je to mogoče? Kot smo že zapisali, je Kant pojasnil, da nikoli ne moremo imeti neposrednega dostopa do stvari same po sebi (Ding an sich), temveč le po mediju (naši zavesti). Na primer, če pogledate stran od zaslona, vidite strop (če ste v prostoru). Vendar je to v resnici fikcija – zgodba, ki jo ustvarijo vaši možgani. V resnici se zgodi nekaj drugega: mrežnica za vašimi očmi ujame odseve svetlobe, ki se odbijajo z nekega predmeta, nato pa možgani temu procesu pripišejo pomen v obliki statične slike: stropa. Da bi to lahko storili, potrebujejo pojem »strop«.
Medtem ko je Kant menil, da uporaba teh pojmov vsebuje neko racionalnost, je Nietzsche – navdahnjen z Arthurjem Schopenhauerjem – prišel do drugačne razlage. Zelo poenostavljeno bi tako Nietzsche kot Schopenhauer rekla, da se v primeru svetloba-strop-mrežnica-zavest vse obnaša tako, kot se, ker si želi delovati z voljo. V svoji knjigi H genealogiji morale Nietzsche, kot je znano, pravi, da človek raje hoče nič, kot da nič ne bi hotel. Od Schopenhauerja pa se loči v tem, da trdi, da je volja usmerjena in si nenehno prizadeva, medtem ko je Schopenhauer trdil, da volja nima smisla.
Ponovno odkrivanje svetega v poreligiozni dobi
Na podlagi svojih idej o kaosu in volji je Nietzsche kritiziral moderno kulturo. V delu Vesela znanost je predstavil prispodobo, ki ponazarja, kako daleč je bil pred svojim časom. Zgodba govori o tržnici, na kateri se pojavi norec z laterno. Kriči, da išče boga. Ljudje na tržnici se mu posmehujejo in rogajo: »Zakaj! Se je izgubil?« reče eden. »Se je izgubil kot otrok?« reče drugi. »Ali se skriva? Se nas boji? Je odšel na morje? Se je izselil?« … Norec skoči mednje in jih prebode s pogledom. »Kam je šel bog?« zakriči. »Povedal vam bom! Mi smo ga ubili – vi in jaz!«
Ta zgodba nam pove dvoje. Prvič, bog je mrtev, kar pomeni, da živimo v dobi skepticizma, intelektualnega kaosa. Vendar Nietzsche tega ne odobrava. Drugič, želi pokazati, da ljudje ne razumejo posledic tega, kar se je zgodilo. Sodobni ljudje so podobo boga le nadomestili z nečim drugim (trgom, človeškim dostojanstvom, napredkom), vendar način mišljenja, božja slovnica (grammar of God), ostaja nespremenjen. Po Nietzscheju smo si dali svobodo, vendar nam primanjkuje duševne moči, da bi jo uporabili. Želi ustvariti prostor za sodobno sveto držo v dvojnosti s sodobnim skepticizmom.
Onkraj postresnice … so resnice!
Za Nietzscheja je vse, kar obstaja v resničnosti, kaos ali boj. To pomeni, da se mora vsakdo, ki trdi, da pozna resnico, zavedati, da v resnici nikoli ne ponuja resnice kot take, temveč zgolj njeno interpretacijo. Nasprotno od nekaterih razlag to ne pomeni, da Nietzscheja resnica ne zanima. Toliko mu je mar zanjo, da svari pred znanstveno domišljavostjo, ki trdi, da poseduje Resnico.
Po Nietzschejevem prepričanju to ne vodi nujno v stanje duha, v katerem je vse brezsmiselno ali moralno sprejemljivo. Njegovo delo kaže, da je mogoče in treba premagati nihilizem z držo odločnega skepticizma (strong scepticism). To se nanaša na prakticiranje resnice (a truth practice), ki temelji na perspektivizmu: ne gre za iskanje statičnih resnic o stvarnosti, temveč za prizadevanje, da postanemo resnicoljubni človek.
Lažne novice in dezinformacije
Ker je bila Nietzscheju resnicoljubnost izjemno pomembna, bi preziral tiste, ki širijo dezinformacije. Kdor širi dezinformacije, implicitno priznava svojo šibkost. Nietzsche tudi opozarja, da ni mogoče ločiti trditve o resnici od osebe, ki jo izreka. To ne pomeni, da bi se morali prepustiti popolnemu relativizmu. Ne pomeni, da so vsi razlogi enako vredni in zato nihče v resnici ni. Nietzsche je v svojem mišljenju neusmiljeno logičen. Nasprotno, to pomeni, da moramo biti pozorni in vedno postavljati vprašanja: kdo to trdi? Kakšni so njegovi interesi? Morda je na splošno zdravo, da je družba nekoliko skeptična do tistih, ki imajo moč. Prav to počne EUvsDisinfo z državnimi mediji, za katere smo trdno prepričani, da so namenjeni ustvarjanju ali spodbujanju napetosti v naših demokracijah in uresničevanju interesov Kremlja.
Vendar bi Nietzsche morda imel bolj sproščen odnos do dezinformacij ali lažnih novic. Seveda obstaja veliko napačnih informacij ali trditev, ki se zdijo napačne ali se v retrospektivi izkažejo za napačne. To je neizogibno glede na kaotično naravo sveta (in vse mehanizme za ustvarjanje zmede, ki so nam na voljo). Dejstvo, da so ljudje zaradi tega razburjeni, morda izdaja tudi nerazumna pričakovanja glede resnice in javne razprave. Zdi se, da se zanika resničnost, da je resnica lahko zapletena. Dezinformacije pa pogosto izkoriščajo to zapletenost in razočaranje nad njo. To ne pomeni, da naj ne jemljemo resno nevarnosti širjenja dezinformacij. Vendar pa se moramo zavedati, da je sam pojav neločljivi del resničnosti.
Je vse dovoljeno? Najbrž ne.
Če torej izkušamo Nietzschejevo napoved dobe postresnice, kako zaskrbljeni bi morali biti? Po njegovem mnenju ni nujno, da je vse tako mračno ali prazno, kot si to predstavljamo. Če je Nietzsche imel prav, ko je trdil, da so naša stališča zgolj pogledi na resnico, to ne pomeni, da moramo živeti znotraj meja teh pogledov. Alexis Papazoglou, ki je pisal o Nietzscheju in postresnici, trdi, da če povečamo svojo zavest o različnih pogledih, je verjetneje, da bomo dosegli nekaj, kar je blizu »objektivnosti«. Psihološko bi bilo to lažje, če bi opustili pojem objektivnosti, ki ljudi vedno zapelje v prepričanje, da ima eden prav in drugi narobe. V svoji knjigi H genealogiji morale je Nietzsche napisal:
Kolikor več oči, različnih oči bomo znali zastaviti za isto stvar, toliko popolnejši bo naš »pojem« te stvari, naša »objektivnost«.
V teh časih, ki so hkrati povezani in bolj osamljeni, se zdi iskreno poslušanje ljudi z različnimi pogledi – in vključevanje čim več pogledov, kot je to storil Nietzsche – izredno pomembno.
